Ko boste to poletje obiskali morsko obalo, boste morda naleteli na del plaže, na katerega ne smete dostopati – obalno ‘morsko zavarovano območje’. Lahko se zgodi, da se boste ob pogledu na to čudovito prazno peščino vznemirili, ker se boste morali vrniti na tisto nabasano in hrupno plažo … zakaj bi vam to kdo privoščil? Ne vzemite tega osebno, območje ni zavarovano zato, da bi jezilo vas: ima namreč drugačen namen. To je poseben kraj, ki je bil izvzet iz rabe zato, da bi zaščitili živali, rastline ali redek habitatni tip.
Samo pomislite: če se sami ne počutite dobro na plaži, na kateri se tare turistov, katera žival bi se? Vzemimo morske želve, ki svoja jajca zakopavajo v mivko – turisti na plaži lahko pomenijo eno samo stvar: umešana jajca z mivko! Še hujše, morske želve si sploh ne bi drznile prilesti na plažo, če bi na njej ugledale ljudi, ki poležavajo na brisačah, otroke, ki tekajo naokrog, leteče zmaje in igrišča za odbojko. Zavarovano območje nam ne preprečuje, da bi uživali svoj čas ob morju, pomeni le to, da moramo del obale deliti tudi s prostoživečimi živalmi in divjimi rastlinami, ki ob prisotnosti človeka pač ne bi preživele.
O morskih zavarovanih območjih, kot je npr. Natura 2000, se porajajo številne napačne predstave, saj so pogosto razumljena kot zaviralci gospodarskega razvoja in človekovih užitkov. Vendar kaj v resnici pomeni zavarovanje morskega območja? Drži, eden od namenov zavarovanih območij je ta, da omejujejo določene dejavnosti zato, da bi zaščitili klif, ker je tam pomembno gnezdišče morskih ptic, ali oddaljena morska območja, ki so življenjskega pomena za prehranjevanje kitov, ali podvodni greben, da bi ohranili korale (da, tudi v Evropi imamo korale!). Po drugi strani pa pomeni tudi spodbujanje človekovih dejavnosti, ki nimajo prekomernega vpliva na morski živelj ali habitate na tem območju. Zavarovano območje torej ne pomeni vedno prepovedi vseh človekovih dejavnosti, ampak predvsem prilagajanje le-teh na način, da so usklajene s potrebami varovanja morskega ekosistema.
Poglejmo na primer ribištvo. Zdi se, da je večina ribičev zelo nesrečna zaradi morskih zavarovanih območij. Resnica je, da morajo šele priti do zavedanja, kaj pomeni za njihovo dejavnost, če izgubijo pomembno združbo peščene plitvine, zatočišče za ribe koralnih grebenov ali vrhovnega plenilca, kot je morski pes. Vendar je v ribiški skupnosti vedno večji delež tistih, ki verjamejo, da je njihovo življenje odvisno od zdravih morij in da zavarovana območja za doseganje tega igrajo vitalno vlogo. To so ribiči, ki so ključni za to, da bodo morska zavarovana območja delovala v prid varovanju narave in zagotavljala, da bomo jutri še vedno imeli ribo na svojem krožniku.
Ko je morsko zavarovano območje vzpostavljeno, mora dobiti tudi načrt za upravljanje ali pač ne bo delovalo. Načrt denimo lahko vsebuje ukrepe za omejevanje določene vrste ribištva. V okviru t.i. »ribiških ukrepov« se ribolov omeji na določeno vrsto ribiškega orodja, s katerim se lovi le ciljne vrste, namesto vsega, kar mu pride na pot, ali vrsto orodja, ki ne poškoduje občutljivih morskih habitatov. Denimo na Danskem želi vlada omejiti ribiško orodje, kot so pridnene vlečne mreže, na varstveno pomembnih predelih morja, kot sta območji Natura 2000 Kattegat in Samsø Belt. Pridnene vlečne mreže pridejo v neposreden kontakt z morskim dnom in uničujejo podvodne grebene. To ne pomeni, da danska vlada namerava prepovedati vsakršen ribolov, pač pa to, da išče poti za sodelovanje z ribiči, da bi jim pomagali preiti na ribolov z drugimi vrstami orodja, ki ne bo imelo negativnega vpliva na tamkajšnje podvodne grebene. Spet drugi naravovarstveni ukrepi so lahko namenjeni povečanju populacij divjih živali. Na Azorskih otokih denimo živi morska ptica Monteirov strakoš, ki je bila tako zdesetkana, da danes živi le še na dveh otokih. Varstvene akcije, ki se izvajajo z namenom, da bi stabilizirali njegovo populacijo, vključujejo izdelavo umetnih gnezd, s čimer se zmanjšuje tekmovanje za gnezditvene rove s tujerodnimi invazivnimi zajci.
Morska zavarovana območja, s katerimi se dobro upravlja, imajo lahko izjemen vpliv na morsko okolje. Ščitijo lahko kritične predele, kot so drstišča rib ali kolonije morskih ptic. Njihov pozitiven vpliv je v tem, da omogočajo morskemu okolju prožnost ter razvoj presežkov v populacijah rib in drugih vrst, ki se nato »razlivajo« v okoliška nezavarovana območja in na ta način ribičem zagotavljajo stalen ulov. Tovrstne varstvene akcije gospodarstva ne ovirajo, pač pa mu vendar pomagajo! Ocenjeno je, da bi 10% povečanje morskih zavarovanih območij Evropi prineslo dodatnih 2,5-3,8 milijard evrov letno skozi zagotavljanje hrane, prostočasne dejavnosti in rekreacijo, kroženje hranil in uravnavanje podnebja.
Vzpostavljanje morskih zavarovanih območjih nedvomno pomeni okoljsko in gospodarsko zdravo pamet, vendar opažamo, da še vedno niso v polnosti izkoriščena. Večina še vedno nima načrtov upravljanja, zaradi česar so konkretne varstvene akcije bolj izjema kot pravilo in so pogosto omejene na sicer učinkovite, a sporadične in kratkoročne projekte. To se mora spremeniti, tako da bodo pridobili vsi: ribe, ribiči, morske želve in obiskovalci plaž, ki jih ne prizadene delitev majcenega koščka prostora v dobro narave.
avtorica prispevka: Bruna Campos
prevod iz angleščine: Urška Koce
Prispevek je prevod originala »Why protected areas matter«, ki je bil objavljen v julijski številki elektronskega biltena »birdseye« (BirdLife Europe e-news, Vol XII, Issue 7, July 2015). Original je dostopen na tej povezavi.